SPOMINSKI POHOD MARKA ČARJA IZ ŽIROV DO KOČE NA MRZL,K

 

MARKO ČAR  AO ŽIRI 1969-2000

VIRI IN INFORMACIJE: GORE IN LJUGJE,. ZGODOVINA SLOVENSKEGA ALPINIZMA 

AR, Marko, alpinist, alpinistični deskar, ledni plezalec (r. 23. 11. 1969, Kranj; u. 11. 1. 2000, med helikopterskim prevozom iz Logarske doline v Ljubljano, pokopan v Žireh). Do 1976 je živel na Selu pri Žireh, nato se je družina preselila v Žiri. Tam je istega leta začel obiskovati osnovno šolo in jo končal 1984. Šolanje je nadaljeval na srednji šoli za kovinarstvo v Škofji Loki (1984–88). 

Nato je odšel na služenje vojaškega roka in se 1989 vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani. Med študijem je opravljal različna višinska dela, pozneje so ga kot vrhunskega športnika zaposlili na ministrstvu za finance (carinska uprava). Študija ni končal, čeprav so mu po oddaji diplomske naloge odobrili zagovor, saj se je januarja 2000 ponesrečil med lednim plezanjem v slapu Filistrska sveča (Logarska dolina) in umrl med helikopterskim prevozom v Ljubljano.

Z zimskimi športi in gorami sta ga seznanila starša, med odraščanjem pa je opravil različne tečaje smučanja, deskanja in plezanja ter postal član Alpinističnega odseka Žiri. Z alpinizmom se je začel ukvarjati 1987, resneje dve leti kasneje. Bil je uspešen ledni plezalec in je opravil zahtevne zimske ter solo in proste ponovitve v slovenskih gorah (npr. slap v Kanjavcu z Uporniško smerjo – prva solo ponovitev), nekatere tudi prvenstvene: npr. Kandela v Skočnikih, Zelenček itd. 1989 se je začel ukvarjati tudi z alpinističnim deskanjem ter opravil številne zahtevne (tudi prvenstvene) spuste na Slovenskem in v tujini, npr. prvenstveni spust po grapi med Velikim in Malim Bavškim Grintovcem, prvenstveni spust z vzhodnega sedla Siniolčuja (Indija), prvenstveni spust Orient Express Wickwire z Denalija (Aljaska). 

Precej pomembnih vzponov in spustov je dosegel na odpravah. 1994 je bil član odprave na Sikkim v indijski Himalaji, 1996 se je z Iztokom Tomazinom in Uršo Poljanšek povzpel na Denali v Aljaski, tri leta kasneje pa na Gjačung Kang (Himalaja) z Andrejem Štremfljem in Maticem Joštom.

Največji uspeh na področju alpinističnega deskanja je dosegel 1995, ko je kot član odprave SKI 8000 z Iztokom Tomazinom opravil smučarski/deskarski spust z osemtisočaka Gašerbrum I. (Karakorum). Z 8.068 m nadmorske višine sta se po Japonskem ozebniku v severni steni spustila v bazni tabor I – Iztok Tomazin s smučmi, Marko Čar pa z desko, kar velja za izjemen dosežek v svetovnem merilu. Šlo je namreč za takrat najzahtevnejši smučarski/deskarski spust z vrha osemtisočaka na svetu in za prvi spust, ki ni potekal v območju normalnega pristopa na goro.

Planinska zveza Slovenije je spust razglasila za najboljši alpinistični smuk 1995, Marko Čar pa je bil izbran za najboljšega alpinističnega smučarja 1995 (isti naslov je dobil tudi za leti 1993 in 1998.

ENG:

MARKO ČAR  AO ŽIRI 1969-2000

AR, Marko, mountaineer, ski mountaineer, ice climber (born 23 November 1969, Kranj; died 11 January 2000, whilst being transported by helicopter from the Logarska Valley to Ljubljana; buried in Žiri). Until 1976, he lived in Selo pri Žireh, after which his family moved to Žiri. There, in the same year, he began attending primary school, which he completed in 1984. He continued his education at the Secondary School of Metalworking in Škofja Loka (1984–88).

He then undertook his compulsory military service and, in 1989, enrolled at the Faculty of Sport in Ljubljana. Whilst studying, he carried out various jobs at height; later, as a top-level athlete, he was employed by the Ministry of Finance (Customs Administration). He did not complete his studies, although he had been granted permission to defend his dissertation after submitting it, as he had an accident whilst ice climbing the Filistrska sveča waterfall (Logarska Valley) in January 2000 and died whilst being airlifted by helicopter to Ljubljana.

His parents introduced him to winter sports and the mountains; whilst growing up, he completed various courses in skiing, snowboarding and climbing, and became a member of the Žiri Mountaineering Section. He took up mountaineering in 1987, and began to pursue it more seriously two years later. He was a successful ice climber and completed challenging winter ascents, as well as solo and free ascents, in the Slovenian mountains (e.g. the waterfall in Kanjavec via the ‘Uporniška’ route – the first solo ascent), some of which were first ascents: e.g. Kandela in Skočniki, Zelenček, etc.

In 1989, he also took up mountaineering skiing and completed numerous challenging (including first ascents) descents in Slovenia and abroad, e.g. the first descent down the couloir between Veliki and Mali Bavški Grintovec, the first descent from the eastern saddle of Siniolčuj (India), the first descent of the Orient Express Wickwire route from Denali (Alaska). He has achieved a number of significant ascents and descents on expeditions. In 1994, he was a member of an expedition to Sikkim in the Indian Himalayas; in 1996, he climbed Denali in Alaska with Iztok Tomazin and Urša Poljanšek; and three years later, he climbed Gyaung Kang (Himalayas) with Andrej Štremfl and Matic Jošt.

His greatest achievement in the field of mountaineering snowboarding came in 1995, when, as a member of the SKI 8000 expedition alongside Iztok Tomazin, he completed a ski/snowboard descent from the eight-thousander Gasherbrum I (Karakorum). From an altitude of 8,068 metres, they descended via the Japanese Couloir on the north face to Base Camp I – Iztok Tomazin on skis and Marko Čar on a snowboard – which is regarded as an exceptional achievement on a global scale. This was, in fact, the most challenging ski/snowboard descent from the summit of an eight-thousander in the world at that time, and the first descent not to take place within the normal approach route to the mountain.

The Alpine Association of Slovenia declared the descent the best mountaineering descent of 1995, whilst Marko Čar was named the best mountaineering skier of 1995 (he also won the same title in 1993 and 1998).

LJUBLJANA ZOO - ŽIVALSKI VRT LJUBLJANA - ZOOLOGICO DI LUBIANA - DIERENTUIN VAN LJUBLJANA - ZOOLOGISCHER GARTEN LJUBLJANA

 

 

Kdor čaka dočaka,,, mama Arisa je bila očitno danes zelo dobre volje tako, da je prinesla najprej zajca za kosilo, nato pa se dve mladički čisto pred steklo dobre pol metra stran nato kot da bi zarezal temo ,,vsi čisto tiho in pri miru še otroci ki se jim ponavadi ne da dopovedati, so gledali čisto tiho kot vkopani in vsake toliko časa pokazali z prstom..mama glej....

Nato pa je sledilo še večje presenečenje ena od malčic je prišla ćisto na steklo malo levo malo desno, se ustavila nato pa se vglegla in nas gledala...

 

Good things come to those who wait… Arisa’s mum was clearly in a very good mood today, so first she brought a rabbit for lunch, and then two young ones right up against the window, a good half a metre away; then, as if cutting through the darkness, Everyone was completely quiet and still – even the children, who are usually impossible to keep quiet, watched in complete silence, as if rooted to the spot, and every now and then pointed and said, ‘Mum, look…’

Then came an even bigger surprise: one of the little ones came right up to the window, moving a little to the left, a little to the right, stopped, and then peered in and looked at us...

 

Wer wartet, der wird belohnt… Mama Arisa war heute offenbar sehr gut gelaunt, denn sie brachte zuerst einen Hasen zum Mittagessen, dann zwei Jungtiere direkt vor das Fenster, gut einen halben Meter entfernt, und dann, als würde sie die Dunkelheit durchschneiden, … Alle waren ganz still und ruhig, sogar die Kinder, denen man normalerweise nichts beibringen kann, schauten wie angewurzelt zu und zeigten ab und zu mit dem Finger: „Mama, schau mal…“

Dann folgte eine noch größere Überraschung: Eines der Jungtiere kam ganz nah an die Scheibe heran, ein bisschen nach links, ein bisschen nach rechts, blieb stehen, lehnte sich dann gegen die Scheibe und schaute uns an...

 

Wie wacht, wordt beloond... Mama Arisa was vandaag blijkbaar in een heel goede bui, want ze bracht eerst een konijn voor de lunch, en daarna twee jongen vlak voor het raam, op een halve meter afstand, alsof ze de duisternis doorsneed... iedereen was muisstil en rustig, zelfs de kinderen, die je normaal gesproken niet tot de orde kunt roepen, keken muisstil alsof ze aan de grond genageld waren en wezen af en toe met hun vinger... mama, kijk...

Daarna volgde een nog grotere verrassing: een van de kleintjes kwam helemaal tot aan het raam, een beetje naar links, een beetje naar rechts, bleef staan en staarde ons vervolgens aan...

Chi aspetta, alla fine ottiene ciò che vuole... La mamma di Arisa era evidentemente di ottimo umore oggi, tanto che prima ha portato un coniglio per pranzo e poi due cuccioli proprio davanti alla finestra, a circa mezzo metro di distanza; poi, come se avesse squarciato l’oscurità, tutti in assoluto silenzio e immobili, persino i bambini, che di solito non si lasciano convincere, guardavano in silenzio come incantati e ogni tanto indicavano con il dito... «Mamma, guarda...»

Poi è seguita una sorpresa ancora più grande: una delle cucciole si è avvicinata proprio al vetro, un po’ a sinistra, un po’ a destra, si è fermata e poi si è affacciata a guardarci...