U-37 PARENZANA- PARNA LOKOMOTIVA, STEM LOCOMOTIVE, DAMPFLOKOMOTIVE, LOCOMOTIVA A VAPORE-KOPER

INFORMACIJE-INFO:

WWW (VLAKI.NET, PARENZANA.NET, ETANA.SI, KAMRA, SLO-ISTRA.NET) RISBE DRAWING: GIULIO RUZZIGER

Lokomotive

Avstrijske državne železnice, ki so upravljale Parenzano, so se odločile za lokomotive serije U, poznan in preverjen tip tender lokomotiv s tremi vezanimi osmi in zadnjo nosilno osjo, ki so že tri leta uspešno vozile nad drugih ozkotirnih progah v Avstro-Ogrski monarhiji.

Štiri popolnoma nove lokomotive serije U (U 20, 21, 22 in 23), ki so bile narejene v poznani tovarni Krauss v Linzu, so prispele v Trst konec leta 1901 in v začetku leta 1902. To so bili stroji na nasičeno paro, z enostavno ekspanzijo, značilne avstrijske oblike, z visokim štirioglatim rezervoarjem za vodo in lovilcem isker, ki jih je italijanska uprava odstranila po Prvi svetovni vojni. Prve štiri lokomotive serije U so po Parenzani same vozile do leta 1908, ko so zaradi večjega števila vlakov in ker so potrebovali rezervne lokomotive, kupili še štiri stroje istega tipa (U 37, 38, 39 in 40), narejene v tovarni Sigl iz Wiener Neustadta.

Konec leta 1903 so za Parenzano kupili še parni vagon s šestnajstimi sedeži prvega in drugega razreda. Vozil je do junija 1904 na odseku Buje-Trst, potem pa so ga poslali na drugo progo v Avstriji z obrazložitvijo, da ni bil primeren za dolge vzpone in spuste na Parenzani.

Povečan promet naslednji dve leti, predvsem na odseku Buje-Trst, je zahteval težje kompozicije, ki jih lokomotive serije U niso mogle vleči niti s pomočjo dvoprežne lokomotive. Zato je bil izdelan načrt namenske tender lokomotive izključno za potrebe Parenzane. Imenovali so jo lokomotiva serije P (Poreč), ki je imela štiri vezane osi in tender, delovala je na pregreto paro z enostavno ekspanzijo, imela je 300 konjskih moči in težka je bila 36,1 tone. V primerjavi z lokomotivami serije U, je imela serija P manjše izbočene rezervoarje za vodo, shrambo za premog v zadnjem delu kabine, vitkejšo in modernejšo linijo zahvaljujoč manjši dolžini in boljšim razmerjem, krajši dimnik ter manjši in drugačen lovilec isker. Tudi ta tip lokomotive so leta 1918 s prihodom italijanske uprave ukinili.

Leta 1911 je Parenzana dobila tri nove stroje, označene s kraticami P1, P2 in P3, ki so bili ravno tako izdelani v tovarni Krauss v Linzu in so zamenjali tri lokomotive serije U (37, 38 in 40), ki so jih premestili na druge avstrijske proge. V vihri Prve svetovne vojne sta bili izgubljeni lokomotivi U 21 in22. Parenzani je ostalo drugih šest lokomotiv serije U (4, 7, 8, 31, 33 in 42), ki so jih uporabljali za vleko vojaških vlakov, ki so oskrbovali topniške baterije in garnizone na obalah severne Istre. V tistem obdobju je Parenzana imela dvanajst lokomotiv, devet iz serije U in tri iz serije P.

Nekaj let kasneje je močan promet, za katerega so predvidevali, da se bo še povečal, spodbudil Italijanske državne železnice, da so izkoristile material iz tovarne Krauss v Linzu na račun odplačila vojnega dolga. Zato so tovarni Officine Meccaniche Italiane (kasneje Reggiane) iz Reggio Emilie naročili izdelavo šestih novih lokomotiv serije P, z oznakami od P4 do P9, ki so na progi Trst-Poreč pričele obratovati konec leta 1922 in na začetku leta 1923.

Locomotives

The Austrian State Railways, managing the Parenzana line, decided on the U-series locomotives, a popular and proven type of tender locomotives with three connected axles and a rear carrying axle.

Four brand new locomotives of the U-series (U 20, 21, 22 and 23), built at the famous Krauss factory at Linz, arrived to Trieste at the beginning of 1902. The locomotives had saturated-steam engines, with simple expansion; they were of a typical Austrian design, with a high rectangular water tank and spark arrester. After the First World War, the Italian railway administration replaced these first four locomotives, which were running alone on the Parenzana railway until 1908 when, due to an increased number of trains and the need for spare locomotives, four additional U-series locomotives were purchased (U 37, 38, 39 and 40), assembled at the Sigl factory at Wiener Neustadt.

Towards the end of 1903, a steam railcar was bought for the Parenzana Railway. It had sixteen seats of the first and second classes. The steam railcar operated until 1904 on the Buje-Trieste section when it was sent to another line in Austria on the grounds that it was unsuitable for long uphill and downhill slopes on the Parenzana line.

Due to the increased traffic in the subsequent two years, in particular on the Buje-Trieste section, larger and heavier train compositions were needed, which the U-series locomotives could not haul even with the help of a pushing locomotive. For that reason, a special tender locomotive was designed exclusively for the purposes of the Parenzana Railway, named the P-series locomotive after Poreč. It had four connected axles and a tender; the engine operated on saturated steam with simple expansion and had 300 horsepower; the locomotive weighted 36.1 tons. In comparison with the U-series locomotive, the P-series one had smaller protruding water tanks, a coal storage in the rear part of the cabin, a slender and more modern shape because it was shorter and its proportions were better, a shortert chimney and a smaller and different spark arrester. In 1918, under the Italian administration, also the locomotives of this type were removed.

In 1911, the Parenzana Railway obtained three new locomotives, designated as P1, P2 and P3, to replace the U-series locomotives (37, 38 and 40), which were sent to other Austrian railways. The new engines were also built at the Krauss Factory at Linz. In the maelstrom of the First World War, the U21 and U22 locomotives were lost, while the remaining six U-series locomotives (4, 7, 8, 31, 33 and 42) were used to haul military trains, supplying artillery batteries and garrisons on the northern coast of the Istrian Peninsula. During that period, the Parenzana rolling-stock consisted of twelve locomotives, nine of the U-series and three of the P-series.

Some years later, the increasing traffic, which was expected to become even heavier, motivated the Italian State Railways to take advantage of the material from the Krauss factory at Linz on account of the war debt. Therefore, they ordered six new P-series locomotives at the Officine Meccanice Italiane (later Reggiane). The new engines (P4, P5, P5, P7, P8 and P9) started to operate at the end of 1922 and at the beginning of 1923.

Lokomotiven

Die k.k. Staatsbahnen, die die Parenzaner Bahn verwalteten, entschieden sich für Lokomotiven der Reihe U, ein bekannter und bewährter Typ von Tenderlokomotiven mit drei gekoppelten Achsen und der Tragachse hinten, die schon drei Jahre lang erfolgreich auf anderen schmalspurigen Strecken in der Habsburger Monarchie fuhren.

Ende 1901 und Anfang 1902 sind in Triest vier vollkommen neue Lokomotiven der Reihe U (U 20, 21, 22 und 23), die aus der anerkannten Fabrik Kraus in Linz stammen, eingetroffen. Dabei handelte es sich um Maschinen auf sättigungsdampfdruck, mit einfacher Expansion, mit einer für Österreich typischen Form, mit hohem viereckigem Wasserreservoir und einem Funkenfänger, die nach dem Ersten Weltkrieg von der italienischen Verwaltung aufgegeben wurden. Die ersten vier Lokomotiven der reihe U sind bis zum Jahr 1908 über die Parenzaner Bahn gefahren, als wegen einer größeren Anzahl von Wagen Reserveloks gebraucht wurden. Es wurden vier Lokomotiven der gleichen Reihe gekauft (U 37, 38, 39 und 40), die aus dem Werk Sigl in der Wiener Neustadt stammen.

Ende des Jahres 1903 wurde für die Parenzaner Bahn noch ein Dampfwagen mit 16 Sitzplätzen der ersten und zweiten Klasse zugekauft. Er fuhr bis Juni 1904 auf dem Abschnitt Buje - Triest, wonach er, mit der Erklärung er wäre wohl nicht geeignet für lange Auf- und Abstiege auf der Parenzaner Strecke, auf einer anderen Strecke in Österreich eingesetzt wurde.

Wegen einem größeren Verkehrsaufkommen in den nächsten zwei Jahren, vor allem auf dem Abschnitt Buje – Triest, war es nötig schwerere Kompositionen anzuschaffen, die von den Lokomotiven der Reihe U nicht gezogen werden konnten. Deshalb wurde ausschließlich für die Bedürfnisse der Parenzaner Bahn ein Plan für eine Tenderlokomotive ausgearbeitet. Sie wurde Lokomotive der Reihe P (Poreč) genannt, mit vier Koppelachsen und einem Tender. Sie wurde mit erwärmtem Dampf mit einfacher Expansion angetrieben, hatte 300 Pferdekräfte und wog 36,1 Tonnen. Im Vergleich mit den Lokomotiven der Reihe U hatte die Reihe P kleinere gewölbte Wasserreservoirs und eine Kohlekammer im letzten Teil der Kabine. Weil sie kürzer und besser proportioniert war, einen niedrigeren Rauchfang und einen kleineren und andersartigen Funkenfänger hatte, war sie durch eine schlankere und modernere Linie gekennzeichnet. Auch diese Lokreihe wurde 1918 mit der Übernahme von der italienischen Verwaltung abgeschafft.

Im Jahr 1911 bekam die Parenzaner Bahn drei neue Maschinen: P1, P2 und P3, die ebenfalls im Werk Krauss in Linz produziert wurden und anstatt der drei Lokomotiven der Reihe U (37, 38 und 40), die auf andere österreichische Strecken verlagert wurden, zum Einsatz kamen.

In der Verwirrung des Ersten Weltkrieges gingen die Loks U 21 und 22 verloren. Der Parenzaner Bahn blieben noch sechs Lokomotiven der Reihe U (4, 7, 8, 31, 33 und 42), die bei Militärzügen für Artillerie und Garnison an der Küste Nordistriens zum Einsatz kamen. In dieser Zeit hatte die Parenzaner Bahn zwölf Lokomotiven, neun der Reihe U und drei der Reihe P.

Einige Jahre später hat man sich bei der Italienischen Staatsbahn wegen dem starken Bahnverkehr, von dem angenommen wurde, dass er sich noch stärker entwickelt, entschieden das Material des Werkes Krauss aus Linz als Abzahlung der Kriegsschuld zu nutzen. Deshalb wurden beim Werk Officine Meccaniche Italiane (später Reggiane genannt) aus Reggio Emilia sechs neue Lokomotiven der Reihe P (P4 bis P9) in Auftrag gegeben, die Ende 1922 und Anfang 1923 auf der Strecke Triest - Poreč fuhren.

Lokomotive

Austrijske državne željeznice, kojima je ustupljena uprava nad Parenzanom, odlučile su da na liniji upotrijebe lokomotive serije U, poznatog i provjerenog tipa tender lokomotiva, s tri združene osovine i jednom stražnjom nosećom osovinom, koje su već tri godine uspješno prometovale na drugim uskotračnim linijama Austro-Ugarske Monarhije.

Četiri posve nove lokomotive toga tipa (U 20, 21, 22 i 23) izašle su iz poznate tvornice Krauss u Linzu i stigle u Trst potkraj 1901. i početkom 1902. godine. Radilo se o strojevima na zasićenu paru, jednostavne ekspanzije, karakterističnog austrijskog oblika, s visokim i četvrtastim spremnicima za vodu i štitnikom za vodu i štitnikom za iskre, koje je nakon Prvog svjetskog rata talijanska uprava uklonila. Prve su četiri lokomotive serije U same prometovale na Parenzani od 1908., kad su radi povećanja broja vlakova i potrebe za pričuvnim lokomotivama kupljena još četiri  stroja istoga tipa (U 37, 38, 39 i 40), iz tvornice Sigl iz Wiener Neustadta.

Krajem 1903. Parenzani je dodana parnjača sa 16 sjedišta podijeljenih na  prvi i drugi razred. Do lipnja 1904. ona je povremeno prometovala na dionici Buje-Trst, a potom je premještena na neku drugu liniju u Austriji, uz obrazloženje da nije bila dovoljno prikladna za duge uspone i spustove na Parenzani.

Povećani promet tijekom sljedeće dvije godine, posebice na dionici Buje-Trst, zahtijevao je teže kompozicije koje lokomotive serije U nisu bile u stanju vući niti s rivalicom. Stoga je razrađen nacrt namjenske tender lokomotive, isključivo za potrebe Parenzane. Bila je to serija P (Poreč) sa četiri združene osovine i zaprežnim tenderom na pregrijanu paru jednostavne ekspanzije, s 300 konjskih snaga, a teška je bila 36,1 tonu. U odnosu na lokomotive serije U, serija P imala je manje izbočene vodene spremnike, spremište za ugljen u stražnjem dijelu kabine, vitkiju i suvremeniju liniju zahvaljujući manjoj duljini i boljim proporcijama, kraćem dimnjaku i manjem i drukčijem štitniku za iskre. Ona je također uklonjena nakon 1918., dolaskom talijanske uprave.

Godine 1911. Parenzana je dobila tri takva stroja, također izrađena u tvornici Krauss u Linzu i označena kraticama P1, P2 i P3, koji su zamijenili tri lokomotive serije U (37, 38 i 40), premještene tada na druge austrijske pruge. U vihoru Prvog svjetskog rata izgubljene su lokomotive U 21 i 22. Parenzani je ostalo drugih šest lokomotiva serije U (4,7,8,31,33 i 42), dodanih za vuču vojnih vlakova koji su opskrbljivali artiljerijske baterije i garnizone na obalama sjeverne Istre; tada je vučni par Parenzane obuhvaćao 12 lokomotiva: devet iz serije U i tri iz serije P.

Međutim, nekoliko godina kasnije, jak je promet,  za koji se predviđalo da će se još više razviti, potaknuo Talijanske državne željeznice da iskoriste materijal iz tvornice Krauss u Linzu na račun otplate ratnog duga. Stoga je tvornici Officine Meccaniche Italiane (potom Reggiane) iz Reggio Emilie naručeno šest novih lokomotiva serie P s oznakama od P4 do P9, koje su postavljene na liniju Trst-Poreč potkraj 1922. i početkom 1923. godine.