TRIJE VRHOVI,. TRE CIME ,. DREI ZINNEN,. THREE PEAKS,. TРE ЧИME

TRE ČIME DI LAVAREDO-DOLOMITI

Na tokratno turo sem se prijavil kot zame precej pozno en teden prej, saj so vse ostale agencije kar po vrsti odpovedovale ture in izlete, tako sta mi odpadle tudi tura po Švici in Francuji. Ravno čekiram vreme za prejšno soboto gledam plohe, nevihte, poplave,,, neč bom danes pač doma,, nakar dobim mesič ,,Asi si se prjawu,, bo odhod se gre. Ne vem pomojm ne.. a mi ni dalo miru, tako da sem kmalu začel brskati spet o izletu. Tap tap tap čekiram ok de vidmo pokličem dober dan ,,bla bla bla,, ja se gre in so še možne prijave. Ok ni problema grem pošljite račun. Med tednom sem še opazoval vreme vreme bo, bo pa na meji z dežjem.  Počasi sem spakiral nahrbtnik in za vsak slučaj vzel še dodatne cunje saj me je že letos enkrat pošteno opralo.

V Ljubljano sem šel že v petek popoldan saj sem imel že dogovorjeno prenočišče.V zgodnjih jutranjih urah smo se tako zbrali na postajališču Dolgi most, kjer smo se vkrcali na avtobus in takoj ugotovil da mi ne bo žal saj je bila družba res taprava. Odpeljali smo se do Kranja, Lesc kjer smo pobrali še ostale potnike in nato skozi Karavanški predor v Avstrijo mimo Beljaka in naprej proti Špitalu, tu smo zavili proti Lienzu,kjer smo naredili kratko pavzo za jutranjo kavo in ostale nujne primere, nato ob Italijanski meji do kraja Arnbach kjer smo prečkali državno mejo z Italijo in Toblahu-Dobiacco in Missurini kjer smo se morali presesti na drug avtobus saj z našim nismo smeli gor. Bus nas je zapeljal po gorski cesti do koče Auronzo(2320m), kjer smo začeli našo 5 urno turo.

Tura ni naporna je pa izpostavljena soncu ki je že pošteno grelo in prav je prišla vsaka sončna krema, saj tu višinsko sonce naredi svoje, sam se nisem namazal saj sem imel že od prej dobro podlago in me tudi ni opeklo. Najprej  smo šli mimo kapelice postavljene v spomin padlim vojakom v prvi Sv. vojni in se še vedno vidijo ostanki jarki , predori in vojašnice, do koče Lavaredo in nato kratek vzpon na istoimensko sedlo pod ostenje Patternkofla(2744m), po zgornji poti do koče Dreizinnen Hute oz. Rifugio Locatelli. Narave in razgledov se enostavno ne da opisati, tako se mora priti sem in uživati zato vsem ki se ali se boste odpravljali sem vam povem ne bo vam žal.

Zgornja pot je zares lepa in tu smo uživali v zares lepih razgledih, si privoščili malico iz nahrbtnika saj je bila kolona pred kočo za dobiti kakšen obrok kar precej dolga. Po malici smo se nato spustili pod ostenje Treh cim do majhnih jezerc in po dolini do koče Malga Langalm in se povzpeli na sedlo Col Di Mezzo in se še malo poigrali in zabavali na manjšem platoju polno postavljenih ,,možicov,, vrnili nazaj na izhodiščno točko Koča Auronzo se zapeljali nazaj do jezera Missurina, od koder smo se potem po isti poti torej  čez Avstrijo vrnili nazaj v Slovenijo.